V 3. tisočletju pred našim štetjem je pod vladavino prvega kitajskega cesarja nastala še danes največja utrdba na svetu. Njen namen je bil varovati cesarstvo pred mongolskimi nomadskimi ljudstvi. Na tem velikem zidu je svoje žulje pustilo na tisoče delavcev, med njimi tudi kaznjenci in politični ujetniki. Po ocenah naj bi bilo v gradnjo zidu, njegovo obrambo in dobavo materiala vključenih približno tretjina vseh delovno sposobnih kitajskih mož. V petem stoletju je ta izredna arhitekturna stvaritev povzročila, da so Huni svoje osvajalske pohode usmerili proti Evropi, vendar pa so v 13. stoletju Kitajsko uspeli zavzeti Mongoli. Zid je deloma razpadel. V naslednjem stoletju so bili Mongoli spet pregnani, na oblast je prišla dinastija Ming, zid pa je ohranil svojo današnjo podobo. Od svojih prvotno skoraj 5.000 km dolžine je danes ohranjena še približno polovica. V 17. stoletju je zid izgubil svoj vojaški pomen, saj je meja cesarstva krepko presegala obrambni zid. Deli zidu v bližini turističnih središč so zelo dobro ohranjeni, deloma tudi obnovljeni. Večina zidu je danes slabo vzdrževana, njegovi kamni pa se včasih uporabijo kar za gradnjo hiš in cest. Ustanovljeno je bilo že društvo za zaščito zidu.
